5.4.3 Bonitete
Irena Kamenščak, univ. dipl. prav.
Na podlagi 1. odstavka 36. člena ZDoh-2 dohodek iz zaposlitve vsebuje vsako plačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Iz navedenega določila izhaja, da bonitete (oziroma dohodki v naravi) niso vezani le na dohodke iz delovnega razmerja, ampak tudi na dohodke iz drugega pogodbenega razmerja. To pomeni, da plačilo v naravi / boniteto lahko delodajalec nudi delavcu, s katerim ima sklenjeno npr. pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o poslovodenju (dohodki izplačani na tej podlagi sodijo med dohodke iz zaposlitve, ožje gledano pa med dohodke iz delovnega razmerja), kot tudi delavcu, ki zanj opravlja delo / storitve preko avtorske pogodbe ali podjemne pogodbe (dohodki izplačani na tej podlagi ravno tako sodijo med dohodke iz zaposlitve, ožje gledano pa med dohodke iz drugega pogodbenega razmerja).
Če se določena ugodnost v naravi nudi tretji osebi, ki ni povezana z delavcem pri delodajalcu (ne gre za družinskega člana osebe, ki prejema dohodke iz zaposlitve) in hkrati ta tretja oseba prejme določeno ugodnost v naravi ne da bi za delodajalca opravila kakšno delo / storitev, ne govorimo o boniteti, kot jo opredeljuje poglavje dohodka iz zaposlitve, ampak govorimo o darilu. Pravila dohodninske obravnave, vezane na darila dana tretjim osebam, pa ureja ZDoh-2 v poglavju Drugi dohodki.
ZDoh-2 postavlja osnovno definicijo bonitete in sicer določa, da je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Osnovni pogoj je torej to, da mora delodajalec delavcu ali njegovemu družinskemu članu nuditi določeno ugodnost, ki je povezana z zaposlitvijo delavca. Če ne gre za ugodnost, ne govorimo o boniteti. V tem delu je potrebno opozoriti še na pravilo, da za delavca predstavlja boniteto tudi ugodnost, ki jo njegov delodajalec nudi njegovemu družinskemu članu. Če bi npr. delodajalec otroku delavca podaril kolo v vrednosti 500 €, bi to kolo predstavljajo boniteto delavca (se torej vključi v davčno osnovo dohodka iz zaposlitve delavca) in ne ugodnost dano otroku. V tem primeru tako ne bi bilo mogoče kolesa obravnavati po pravili drugih dohodkov (darilo dano tretji osebi), ampak bi bilo potrebno uporabiti pravila za obdavčitev dohodkov iz zaposlitve.
ZDoh-2 primeroma določa, katere ugodnosti štejejo za boniteto. Tako npr. določa, da boniteta vključuje zlasti uporabo osebnega vozila za privatne namene, nastanitev, posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne, popust pri prodaji blaga in storitev, izobraževanje delojemalca ali njegovega družinskega člana, zavarovalne premije in podobna plačila, darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu, pravico delojemalcev do nakupa delnic. Navedene ugodnosti so naštete primeroma, kar pomeni, da bo za boniteto štela tudi ugodnost, ki ni izrecno navedena, če bo po vsebini dejansko šlo za ugodnost, ki jo delodajalec nudi delavcu.
Pri naštevanju ugodnosti, ki primeroma veljajo za boniteto, pa je potrebno opozoriti še na to, da tudi pri teh, izrecno naštetih bonitetah, moramo primarno govoriti o tem, da gre za ugodnost, ki jo je delavcu (ali njegovemu družinskemu članu) zagotovil delodajalec. Torej tudi v primeru teh izrecno naštetih bonitet, mora biti še vedno izpolnjen pogoj, ki ga določa prvi odstavek 39. člena ZDoh-2, drugače ne moremo govoriti o boniteti. Če torej ne gre za ugodnost ni bonitete, tudi če bi šlo za eno od bonitet, ki jih ZDoh-2 izrecno našteva v drugem odstavku 39. člena ZDoh-2. FURS v praksi tega v določenih primerih ne upošteva oziroma striktno obravnava primeroma naštete bonitete v 2. odstavku 39. člena ZDoh-2 kot bonitete, tudi če morebiti v določenih primerih ni mogoče govoriti o tem, da gre za ugodnost delavca.
ZDoh-2 tudi določa, kdaj se nekaj, kar sicer predstavlja ugodnost delavcem, ne šteje za boniteto (in je torej ni potrebno ovrednotiti in vključiti v delavčevo davčno osnovo). ZDoh-2 tako določa, da za boniteto ne štejejo:
-
Ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot je zlasti regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih in v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti. Gre za splošen pojem in opis situacij, ko prejeta ugodnost za delavce ne predstavlja bonitete, kar pomeni, da je potrebno presojati vsako konkretno situacijo, ki jo ima delodajalec in se odločiti ali so izpolnjeni pogoji za »ugodnost manjše vrednosti«, kar posledično pomeni, da dana ugodnost delavcem ne zapade pod pravila obdavčitve bonitet. Običajno se pojavlja dilema glede vrednostne določitve ugodnosti manjše vrednosti – ali je ugodnost, katere vrednost znaša 60 € še ugodnost manjše vrednosti ali ne več? Iz pojasnila FURS izhaja, da je ta izjema uzakonjena ravno zaradi težavnosti vrednotenja takšne ugodnosti in da je ravno to razlog, da se določena ugodnost, ki jo delojemalcem nudi delodajalec, ne šteje za obdavčljivo ugodnost posameznika. Nadaljnjo FURS v pojasnilu navaja, da plačil delodajalca za nudenje ugodnosti…
