2018.17.1.1 Računovodske in davčne dileme obračunavanja stroškov napotenih delavcev
doc. dr. Lidija Robnik
Vse več podjetij se odloča, da bo svoje storitve opravljalo tudi zunaj območja države, v kateri imajo sedež podjetja in opravljajo večji del svojih storitev. Podjetja tako svoje delavce napotijo na začasno delo v tujino. Delavci, ki za omejen čas opravljajo delo na ozemlju druge države članice EU, ki ni država, v kateri običajno delajo, so napoteni delavci.
Podjetje se je dolžno že pred napotitvijo seznaniti z zakonodajo, ki ureja napotitev delavcev, in z zakonodajo države, v katero bodo delavci napoteni. Prav tako je delodajalec dolžan s to zakonodajo seznaniti svoje delavce pred napotitvijo na delo v tujino.
Napotitev lahko poteka znotraj držav članic EU ali v drugih državah, ki niso članice držav EU. Če napotitev poteka znotraj držav članic EU, moramo biti pozorni na uredbe in direktive, ki urejajo prosti pretok delovne sile, socialno varstvo delavcev ter pravice in pogoje napotitve.
Pri napotitvah v države EU je treba upoštevati Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), ki velja od januarja 2018 in natančno določa pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v Republiki Sloveniji, začasno izvajajo storitve v drugi državi članici EU ter obratno.
ZČmIS vpliva na pravilno opredelitev, kaj je službena pot in kaj je napotitev delojemalca.
Iz sodne prakse izhaja, da je službeno potovanje zgolj tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
Pogoji čezmejnega izvajanja storitev
Delodajalci morajo izpolniti naslednje pogoje:
- običajno opravljajo dejavnost v Republiki Sloveniji,
- ne kršijo pomembnejših določb delovnopravne zakonodaje, ki se…
